Prekmurski pozvačin

Posebni vabovci, ki vabijo na svatbo sorodnike, sosede, znance in prijatelje so pozvačin, zvačin ali zvač. Pozvačinska šega je najbolj razvita na ozemlju beltinske, bogojinske, turniške, črenšovske in odranske župnije.

V beltinski župniji izberejo marsikdaj sorodnika, vendar to ni pravilo. Ponavadi je to mlajši moški, ki mora biti veder, odrezav in domiseln mož. Kdor je izbran za pozvačina, je počaščen. Pozvačina sta dva in sicer eden z nevestine strani, drugi pa z mladoženčeve. Pozvačin si priskrbi tiskane ali pisane obrazce besedila za vabljene, svojo nošo ali opremo, razen ozaljškov. Te priskrbi hiša, ki ga je naprosila za pozvačina.

Vabiti začne v nedeljo ali ponedeljek pred gostüvanjem.

Obleka:

Klobuk iz navadne klobučevine zvišajo z nastavkom iz lepenke, vrh klobuka olepšajo z različnimi peresi – pavjimi, fazanovimi ali petelinjimi, sicer pa ga obložijo s pušpanom, rožmarinom ali roženkravtom ter z raznobarvnimi umetnimi rožami in trakovi iz papirja.

Okrog vratu mu ovijejo gazo. Preko suknje pa mu čez vsako ramo položijo brisačo, in sicer tako, da sta položeni obe od rame navzdol, vsaka v nasprotno smer, da oblikujeta črko x. Na brisači pritrdijo raznobarvne papirnate trakove in umetne rože, največ v obliki nageljnov in vrtnic. Pod kolenom si priveže zvončke, po dva na eno nogo. Oprtan je z dvema čutarama, v eni nosi vino, v drugi proso, in pa s platneno ali usnjeno torbo, v kateri nosi kruh.

Vrh tega je opremljen še s trobento ali rogom, medtem ko ima v roki leseno sekiro, na kateri je ježeva koža, ozaljšana s papirnatimi trakovi, umetnimi rožami in zvončkom.

Zadnji pozvačinov rekvizit je zemljevid, po pravilu list časopisnega ali navadnega, porisanega papirja.

V veljavi je rek: “Bolj je pozvačin gor oblečen, vekša je gostija.”

Najprej se vabijo najbolj oddaljeni, nato bližnji in naposled domači.

V Lipovcih je ohranjeno pričevanje, da je nekoč jemal pozvačin s seboj tudi pomočnika, sina v starosti od 6 do 14 let, ki je bil enako napravljen kot oče.

Pozvačin hodi še danes večinoma peš. Na poti do hiš, v katere gre vabit, pleše in skače, preganja otroke, vriska, pozdravlja mimoidoče, jim ponuja pijačo, praska jih z ježevo kožo.

Ko povabi domače na gostüvanje, pove naučeno besedilo. Tega besedila se nauči iz razpoložljivih obrazcev, ki se v nadrobnostih med seboj nekoliko razlikujejo, pomenijo pa le različne prikrojitve obrazca vabila, kakršen je bil prvič natisnjen leta 1807, zadnjič pa 1929. Gospodar se zahvali za povabilo. Pozvačin mu ponudi vino, “naše snahe mleko” in kruh, gospodar pa mu da pijačo ter hrano, v čutaro pa mu dolije vina. Ob koncu ga obdarujejo z denarjem.

Pozvačin vabi na gostüvanje do četrtka. V petek in soboto pa pomaga pri pripravah. Oskrbi hren in ga ostrga, zakolje piščance, pomaga v kuhinji itd. V nedeljo si spet nadene svojo opravo ter počaka pred cerkvijo svate. Njegova zadnja naloga je, da razporedi svate pri mizi, pomaga nositi hrano in pijačo, skrbi za dobro voljo ter ponovno vabi vse tiste povabljence, ki niso prišli.

Kot redko, vendar omembe vredno inačico pozvačina gre nevesti v obdobju bivše Jugoslavije na ozemlju beltinske župnije še naslednje. Družine, ki so si prizadevale za mestnim načinom življenja, so vabile na gostüvanje s precej drugačnim pozvačinom. Izbor pozvačina in njegove priprave so bile sicer v glavnem enake, obleka pa je bila drugačna. Nosil je polcilinder, očala, dolg dežni plašč, črne hlače in rokavice. S seboj je jemal aktovko, v kateri je bila steklenica vina in vrtanik. V večji meri je obiskoval meščane.